Deževen dan je bil ravno pravšnji za pot v bližnje Trbovlje. Kaj kmalu se bodo naši učenci odločali o izbiri poklica in mogoče smo tokrat komu, že olajšali izbiro. Osmošolce je pot zanesla na Srednjo tehniško in poklicno šolo, ki ji “po domače” rečemo STPŠ. 😉 Številni učenci naše šole nadaljujejo svoje srednješolsko izobraževanje prav tam, in sicer, ko izbirajo med pestro paleto poklicev. Tako se lahko izučijo za avtoserviserja, instalaterja strojnih instalacij, oblikovalca kovin – orodjarja, elektrotehnika, strojnega tehnika ali pa tehnika računalništva.
Kot vsako leto, so nas lepo pričakali učitelji in dijaki, ki so nam predstavili svoje delo. Najprej smo v računalniški učilnici naredili prve korake v programiranje. Težki izrazi kot so zanke, pogojni stavki, funkcije in rekurzije, so z računalniško spletno aplikacijo Lightbot 2.0, postali le še visokoleteče besede. Mali robotek je veselo skakal po simuliranih stopniščih in prižigal luči, upoštevajoč ukaze mladih programerjev.
Mala malica za naše osnovnošolce, a do prave je bilo potrebno oditi še k pouku fizike. Groza? Nee! Ob učitelju fizike, kot je prof. Berk, to ne more biti tako. V eni uri so dijaki demonstrirali fizikalne pojave iz elektrotehnike, akustike, optike, valovanja, nihanja, termodinamike, hidrostatike in še bi lahko naštevali. Če zaupaš fiziki, se ne ustrašiš niti 5-kilogramske krogle, ki visi na nihalu, in se ti ustavi le en centimeter pred nosom. Če fizike ne obvladaš, pa se kaj lahko zgodi, da se ustavi tudi precej bližje. Takšna napaka te ponavadi pelje do poklica, ki nam ga danes niso predstavili.
Ob vseh možganskih dejavnostih je sledila zaslužena malica, ker so nas čakali novi izzivi. Pri orodjarjih je vedno zanimivo. Kovine in njihove zlitine nas obdajajo povsod. Zvedeli smo koliko odstotkov ogljika dodajo železu, da dobimo bodisi jeklo primerno za nadaljnjo obdelavo bodisi za litoželezne konstrukcije. Lepo je bilo slišati, da naši učenci poznajo polizdelke, kot so cevi in profili različnih oblik, ki jih orodjarji spretno uporabljajo za izdelavo različnih izdelkov. Po teoriji smo se preizkusili še v praksi. Vsak je izdelal svoj svečnik, kjer je uporabil nekaj tehnik obdelave kovin, kot so upogibanje, rezanje in točkovno varjenje.
Sledil je še hiter ogled avtomehanične delavnice, z novim Renaultovim motorjem in delavnice instalaterjev strojnih instalacij, kjer si po končanem izobraževanju vsak dijak lahko, če je seveda pridno delal in poslušal, sam napelje vodovodno napeljavo ali pa napeljavo za centralno kurjavo. Seveda voda ne sme nikjer puščati. 😉
In potem smo šli na avtobus. Neee, kje pa. Sledila je še je elektrotehnična delavnica. Na zanimiv in hudomušen način je prof. Kirn predstavil elektronske elemente kot so upor, kondenzator, dioda, čip in izvor napajanja. Naučil nas je brati elektrotehnične sheme, kjer smo prepoznali omenjene elemente. Po teoriji pa seveda – praktični del. Vsak si je iz omenjenih elementov sestavil vezje z diodami, ki so izmenjaje utripale. Uporaba spajkalnika, cina in klešč, je ob pomoči dijakov, bila hitro usvojena.
Po vsem zapisanem lahko rečem le, bravo učitelji in dijaki s STPŠ-ja in bravo, učenci OŠ Toneta Okrogarja. Od danes lahko na svoj seznam želja poklicev dodate še kakšnega, ki bo delal družbo obstoječim.
Zapisal: Nermin Bajramović
