Proces vzgoje se vedno začne v družini, v najmanjši sociološki, a ključni instituciji, od katere je odvisna cela družba, ostale institucije so namreč le v oporo, kot bergla. K temu se takoj ponuja trditev, da kolikor je zdrava in funkcionalna družina, toliko bo zdrava in funkcionalna družba. V družini, kjer je več varne navezanosti, več povezanosti, tam je več zdravega stika, tam so meje jasne in življenje teče v sodelovanju in konstruktivnem reševanju konfliktov. Kjer pa prevladuje nevarna navezanost, je več nasilja in soliranja; meje so porušene, družinski člani so povezani prek dinamike nasilja, strahu in tesnobe, zato je za tako okolje značilen le začarani krog borbe za preživetje posameznika. V nevarno navezanih sistemih je bolj verjetno, da bo pri vzgoji imel večjo besedo le en starš, običajno je to mama, oče pa je bolj odstoten pri vzgoji in tudi sicer. Velika ovira pri vzgojnem procesu je, če je oče nasilen oziroma zasvojen, kjer se mama prilagaja, v sistemu pa prevladuje vzdušje strahu. Ali pa – če je oče v vlogi žrtve, če se kaže kot nemočen in se spet (na zelo prefinjen način) vse vrti okoli njega, otrokom se smili in tako otroci ‘vzgajajo’ in skrbijo za očeta.
Zato bosta starša, ki izhajata iz prvega in drugega sistema, vzgajala drugače, vsak bo izhajal iz svoje izkušnje, tako kot je bil hote, še posebej pa nehote, nezavedno vzgojen. Starš, ki prihaja iz družine, kjer je prevladoval varen model navezanosti, bo pri vzgoji upošteval drugega (mož ženo in žena moža) in bo rešitve iskal v dialogu, tudi če se kdaj z drugim ne bo strinjal, ampak bo za dobro otroka to sprejel in spoštoval. Na tak način bosta starša dala signal enotnosti in s tem otroku onemogočila, da bi ju izkoriščal. Otrok bo dobil sporočilo, da ima očetov NE enako težo kot mamin NE in obratno, če mami nekaj dovoli, potem naj ima pri tem podporo tudi pri očetu. Ampak okrog takih zadev se morata starša sama, ne pred otrokom, uskladiti in dogovoriti. Tak otrok bo v šoli hitreje sprejel in upošteval NE od učiteljev, ne glede na to, ali bo to rekel učitelj ali učiteljica. Drugačna situacija je pri otrocih, kjer starša ne znata ali ne zmoreta sodelovati in se povezati v enotnost. Kjer oče reče NE, mami pa ta NE izpodbije in reče otroku DA, tam bo otrok vselej to izkoriščal in bo tako manipuliral s staršema, ampak samo zato, ker sta mu starša s svojo razdvojeno dinamiko to omogočila, ga s tem oropala potrebne varnosti in otroku storila veliko krivico.
Velika verjetnost je, da tak otrok, še posebej pa najstnik, ne bo upošteval meja in pravil v instituciji, kot je šola. V sebi bo razdvojen, saj prihaja v svet, v šolo, med vrstnike s sporočilom, da NE lahko pomeni tudi DA in bo svoj ponotranjeni, a razdvojeni model hotel uveljaviti za vsako ceno, tudi ob neupoštevanju zahtev in opozoril učiteljev, vse do in preko izrečenih ukrepov, saj ima v zavesti podporo matere, ki mu sporoča, da NE-ja ni treba upoštevati in da lahko pomeni DA. Reševanje takih primerov pa dodatno otežuje in ovira pristop nekaterih staršev, običajno preveč zaščitniških mater. Le-te mislijo, da s tem ščitijo otroka, v resnici pa delajo veliko, lahko celo nepopravljivo škodo otroku, pa tudi sebi in očetu. Kljub nenehnim opozorilom učiteljev se znajo hitro obrniti od problema in tako preusmeriti pozornost, s tem pa najstniku dajo dodatno moč in potrditev, da je njegovo vedenje dobro in sprejemljivo. Tako ravnanje vodi v smeri, da bo takega najstnika v prihodnosti lahko ustavil samo še kak represivni organ ali pa namesto vzdignjenega glasu očeta, vzdignjena roka kakega nasilneža na ulici. Ene in druge posledice bodo za celo družino veliko hujše in bolj boleče, kot če bi starša, upoštevajoč sporočila učiteljev, vzgojiteljev in drugih iz okolice, vzela za alarmantne, se spravila v akcijo sodelovanja ali obrnila na ustrezno strokovno pomoč.
Veliko lažje je tam, kjer starši sodelujejo in upoštevajo opozorila učiteljev in svetovalnih služb. Pot do rešitve je tako lažja in se jo prej doseže, otroku in najstniku pa se tako postavi meja, ki jo za zdrav osebnostni razvoj potrebuje tako kot razvijajoča se trta potrebuje vodo, da bo dobro obrodila, občasno pa jo treba tudi obrezati, omejiti.
Ne glede na vzorec vzgoje iz primarne družine, je pot k spremembam vedno mogoča, saj imamo to srečo, da so naši možgani tako narejeni, da so dojemljivi in nagnjeni k spremembam. Seveda se to z leti spreminja, pa vendar – kjer je volja, tam je pot, pravi pregovor. Prvi korak je gotovo ta, da starši, ki do zdaj niso, začnejo konstruktivno sodelovati z učitelji in svetovalno službo, saj gre za dobro njegovega otroka, in da otroku povedo, da učitelji in vzgojitelji niso njihovi sovražniki, ki težijo, ter jim hkrati povedo, da imajo besede in zahteve učiteljev enako težo kot besede in zahteve, ki jih izrečejo oni sami. Drugi, vzporedni korak pa je, da se oba starša v enotnosti in sodelovanju začneta ukvarjati s svojim otrokom, še posebej v obdobju pubertete, med drugim tudi zato, ker so možgani pubertetnika v podobnem stanju kot v obdobju prvih treh let, ko se formira psihološki ustroj posameznika. Zato je obdobje pubertete tako zahtevno za pubertetnika in za starše, po drugi strani pa je ravno zaradi obnašanja možganov v tem obdobju priložnost, mogoče popravni izpit staršem, da tisto, kar je bilo zamujeno v obdobju prvih treh let, v obdobju pubertete nadoknadijo, ker kasneje take priložnosti več ne bo in bo vse težje.
Če boste dali otrokom tisto, kar ste sami najbolj pogrešali in vam ni bilo dano od vaših staršev v obdobju pubertete, potem ne morete zgrešiti pri učinkovitosti in doseganju željenega cilja. Je pa potrebno vztrajati v skupni odločnosti, še posebej, če sami niste bili deležni vztrajnosti in odločnosti po eni strani, po drugi strani pa, ker otroci, še zlasti pa najstniki, s svojim vedenjem na nezavedni ravni, za zdrav razvoj, kličejo po vztrajnosti in odločnosti, saj oboje še kako potrebujejo.
Za odkritje in prepoznanje tistega, kar smo sami pogrešali in nam ni bilo dano od naših staršev, pa je potreben sprehod po prijetnih in neprijetnih zapisih spominov naše duše, kar je včasih lahko boleče in naporno, a je vsekakor vredno za dosego potrebnih sprememb pri nas in pri vzgoji naših otrok.
